Madžarska
Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije, predstavljajo davki in olajšave, s katerimi se spodbuja zdrav način prehranjevanja, cenovno učinkovite ukrepe na nivoju populacije, ki pripomorejo k zmanjšanju dejavnikov tveganja za razvoj nenalezljivih kroničnih bolezni [1].
Fiskalne ukrepe sta dosedaj sprejeli dve evropski državi – Portugalska in Madžarska [2]. Slednja je leta 2011 potrdila oblikovanje posebnega davka na živila, ki vsebujejo večje količine soli, sladkorja in drugih neželenih sestavin (angl. Public health product tax). Nameni vpeljave tega davka so predvsem zmanjšanje njihovega uživanja, spodbujanje zdravega prehranjevanja in dodatno financiranje javno-zdravstvenih storitev [3].
Davek je vpeljan na različne izdelke, na primer brezalkoholne pijače z dodanimi sladkorjem, energijske pijače, predpakirane sladkarije in slani prigrizki ter slane omake. Meje nad katerimi je izdelek dodatno obdavčen se razlikujejo glede na skupino živil – tako se obdavičijo denimo slani prigrizki, ki vsebujejo več kot 1 g soli/100 g, omake oziroma kondimenti, ki vsebujejo več kot 5 g soli/100 g in arome z vsebnostjo soli višjo od 15 g/100 g. Višina davka sicer znaša 250 HUF/kg [2,3], kar po trenutnem menjalnem tečaju znaša 0,62 €/kg.
Učinkovitost tega ukrepa so nazadnje merili leta 2014. Ugotovili so, da je 11-28% ljudi, ki uživajo tovrstne, obdavčene izdelke, spremenili svoje navade od začetka implementacije ukrepa. Približno 7-16% teh ljudi je izbralo cenejše izdelke, 5-16% pa je zmanjšalo vnos [3].
1 Global status report on noncommunicable diseases. Geneva: World Health Organization; 2011.
2 Trieu K, Neal B, Hawkes C, Dunford E, Campbell N, Rodriguez-Fernandez R, Legetic B, McLaren L, Barberio A, Webster J. Salt Reduction Initiatives around the World – A Systematic Review of Progress towards the Global Target. PLoS One. 2015;10(7):e0130247. doi: 10.1371/journal.pone.0130247.
3 Martos E, Bakacs M, Joo T, Kaposvari C, Nagy B, Molnar ES. Assessment of the impact
of a public health product tax. Copehagen: WHO Regional Office for Europe, 2015.
Francija
Agencija ANSES je leta 2000 podala priporočila za znižanje vnosa soli v celotni francoski populaciji. Prva priporočila (znižati porabo soli pod 12 g/dan) so razvili v letih 2001 in 2002. Cilj, ki so ga želeli doseči, je znižati vnos soli za 20 %, vsebnost soli v kruhu pa s 24 g na 18 g na kg moke (to pomeni vsebnost soli 2,4–1,8 g/100 g). V okviru priporočil so vključili tudi znižanje vsebnosti soli v mesnih izdelkih, sirih in v pripravljenih obrokih.
V istem obdobju so ustanovili tudi delovno skupino, ki vključuje znanstvenike, predstavnike industrije in trgovskih organizacij, predstavnike organizacij za varstvo porabnikov in predstavnike ministrstva. Njena ključna naloga je oceniti vnos soli pri odraslem prebivalstvu, identificirati ključne vire soli in predlagati ukrepe za zmanjševanje porabe soli. Glavni vir soli v Franciji predstavljajo: kruh, mesni izdelki, juhe, siri, pripravljeni obroki itd.
V letu 2004 so v Franciji sprejeli tudi Zakon o javnem zdravju, ki navaja, da je treba znižati vsebnost soli v hrani in doseči povprečen vnos v višini 8 g/dan na prebivalca. Zmanjševanje vnosa soli je tako postal eden izmed ciljev Nacionalnega programa o prehrani in zdravju (PNNS), ki je denimo v obdobju 2011-2015 določil ciljni vnos 8 g/dan pri moških in 6 g/dan pri ženskah ter otrocih. V okviru za pro na področjih zmanjševanja vsebnosti soli v živilih so začeli sodelovanje z industrijo, ki zdaj razvija nove izdelke. Pri tehnologiji sirarstva so pripravili kodeks glede uporabe soli. Večjo težavo zaznavajo v pekarstvu, saj so v Franciji pogoste manjše pekarne, ki jih je težje doseči, poleg tega pa nimajo navodil glede uporabe soli. Zmanjševanje soli v pekarstvu je zdaj tudi obvezen del izobraževanja pekov. Dozdajšnji dosežki kažejo, da se je v zadnjih petih letih vnos soli iz živilskih izdelkov znižal za 5 %.
Velika Britanija
Leta 2003 je Scientific Advisory Committee for Nutrition (SACN) izdal pregledno študijo z naslovom »Sol in zdravje«. V njej so potrdili povezavo med pretiranim uživanjem soli in zvišanim krvnim tlakom ter posledično tveganjem za srčno-žilnimi boleznimi. Podana so bila tudi priporočila za znižanje uživanja soli pri odrasli britanski populaciji z 9,5 g na 6 g dnevno.
K strateškemu delovnemu načrtu do leta 2010, ki ga je pripravila Food Standards Agency (FSA), so kot partnerji v aktivnostih za zniževanje porabe soli v mreži našteti naslednji predstavniki: vlada, živilska industrija, združenje porabnikov in predstavniki javnozdravstvenih ustanov. Delo poteka po dveh poteh, in sicer s ponudniki hrane (živilska industrija, trgovine, gostinstvo) in prek dela s porabniki.
FSA si prizadeva, da bi živilska industrija razvila živilske proizvode z znižano vrednostjo soli v izdelku. Sodelovanje z industrijo je podalo osrednji seznam 85 kategorij industrijsko predelanih živil z manj soli v sestavi, vključno s kruhom, slanino, z žitaricami in s sirom. Za porabnika so pomembne označbe o hranilni vrednosti predpakiranega prehranskega izdelka. Na predpakiranih živilih naj bi bile tudi informacije o vsebnosti soli. S tem se porabniku olajša izbira. Na FSA so razvili pristop izbire s pomočjo semaforja.
Označevanje živilskih izdelkov v obliki semaforja pomaga porabniku izbrati bolj zdrave prehranske izdelke; v primeru soli izbere manj slane. Živilska industrija opremi živilski izdelek s semaforjem kot pomoč porabniku za izbor izdelka, ki ima nižjo vrednost soli.
Strategija postopnega zmanjšanja soli 10–20 % v enem ali dveh letih se je v Veliki Britaniji izkazala za najučinkovitejšo, saj se sprememba koncentracije soli v prehranskih izdelkih ne zazna v takem časovnem obdobju. Zaradi številnih aktivnosti, ki jih izvaja FSA na tem področju, se je za 50 % povečalo število porabnikov, ki redno preverjajo oznake na živilih; prav tako se je podvojilo število porabnikov, ki na podlagi oznake izberejo bolj zdrav prehranski izdelek.
V mesecu juliju 2008 je FSA objavil izsledke o povprečnem dnevnem vnosu soli med odraslimi prebivalci Velike Britanije. Vnos se je znižal s prvotnih 9,5 g/osebo dnevno (raziskava NDNS iz leta 2000/2001) na 8,6 g dnevno, kar pomeniznižanje za 0,9 g oziroma 10 %. Vse to pa je dosežek načrtnega dela in medsebojnega sodelovanja. FSA je objavil, da bodo v prihodnje še naprej potekali dejavnosti in dogovori o nadaljnjem zniževanju soli, ki bodo postopno pripeljali do ciljnega dnevnega vnosa, tj. 6 g za odraslo populacijo.
Finska
Finska je že konec 70. let prejšnjega stoletja začela določene aktivnosti za zniževanje vnosa soli pri celotni populaciji. Prva priporočila za vnos soli so sprejeli leta 1978. Tradicionalna finska prehrana vsebuje namreč visoke vrednosti soli, in to predvsem zaradi načina konzerviranja. Med letoma 1979 in 1982 je v Severni Kareliji potekal začetni projekt o zniževanju vnosa soli. V tem času so potekale različne medijske aktivnosti, dogovori o zniževanje soli v prehranskih izdelkih s prehransko industrijo na prostovoljni ravni in izobraževanje celotnega prebivalstva na to temo. Po treh letih je bil program razširjen na celotno državo. Vzpostavljena sta bila monitoring spremljanja vnosa soli in začetek z zakonom podprtega označevanja hranilne vrednosti živil.
Od začetnih aktivnosti do danes so na Finskem zaznali 40-odstotno povprečno znižanje vnosa soli v celotnem prebivalstvu; s tem so znižali tudi vrednost krvnega tlaka in posledic, ki jih le-ta povzroča. Na osnovi raziskav, ki so bile opravljene na reprezentativnem vzorcu ljudi med letoma 1979 in 2002, je bilo ugotovljeno, da se je vnos soli pri moških zmanjšal s 13 g na 10 g, pri ženskah pa z 10,5 g na 7,6 g.