Jod sodi med esencialne elemente, ki ga vnašamo v telo in je v obliki jodida nujno potreben za sintezo ščitničnih hormonov. Je nujno potreben za normalno rast in razvoj, tudi že v fazi razvoja ploda, njegovo pomanjkanje pa vpliva predvsem na slabši mentalni razvoj otroka (WHO, 1996; WHO, 2007).

Ocenjena vrednost priporočenega dnevnega vnosa joda je navedena v spodnji tabeli.

Starost (let)Jod (μg/dan)
Otroci
1-3100
4-6120
7-9140
10-12180
13-14200
Mladostniki
15-18200
Odrasli
19-65180-200
Starejši
>65180
Vir: Referenčne vrednosti za energijski vnos ter vnos hranil, 2020


S hrano zaužita jodid in jodat se hitro in skoraj popolnoma absorbirata, slednji po redukciji v jodid. Pri stalnem vnosu 200 μg/dan ščitnica v 24 urah sprejme okoli 15% joda. Pri manjšem vnosu joda oz. pri z jodom siromašni ščitnici se procentualni delež poveča na osnovi aktivnih samoregulacijskih mehanizmov. Jod učinkuje kot sestavina hormonov ščitnice. Prek jodtironindejodaz, ki vsebujejo selen in aktivirajo pretvorbo prohormona tiroksina (T4) v aktivni ščitnični hormon T3 in njuno razgradnjo, obstojijo povezave s preskrbo s selenom. Fond joda pri odraslih se ocenjuje na 10 do 20 mg. Od tega se 8 do 15 mg nahaja v ščitnici. Izločanje joda poteka po delnem dejodiranju ščitničnih hormonov pretežno prek ledvic. Z blatom se na dan izloča okoli 15–20 μg joda [1]. Izločanje joda s sečem se pogosto uporablja kot praktično merilo za ocenjevanje preskrbe z jodom.

V državah, ki po definiciji WHO sodijo med območja, kjer primanjkuje joda, kot pojava pomanjkanja joda nastopata endemična golša (struma) in endemični kretinizem [2]. Poleg nezadostnega vnosa joda lahko k nastanku golše prispeva tudi uživanje strumigenih substanc (npr. glukozinolatov kot goitrogenov v zeljnicah, pa tudi izotiocianatov, tiocianatov ali nitratov) [3].

Potrebe po jodu

Ugotavljanje potreb po jodu se orientira po sintezi hormonov ščitnice. Pri tem je treba upoštevati reutilizacijo joda na podlagi bilanc, v epidemioloških študijah ugotovljeno povezavo med preskrbljenostjo z jodom in pogostostjo golše, odnos med dolgoročnim nivojem vnosa joda in vsebnostjo joda v ščitnici ter inaktiviranje aktivnih avtonomnih prilagoditvenih mehanizmov ščitnice nad določeno višino vnosa joda. Izpolnjevanje posameznih kriterijev pri odraslem terja izločanje vsaj 100 μg joda na dan s sečem. Monitoring joda v letu 1996 je za mlade moške pokazal srednje izločanje joda v seču 108 μg/dan (mediana) [4]. Za dosego zadostne preskrbe z jodom je treba poleg tega upoštevati, da je treba z dodatnim vnosom joda izravnati izločanje joda z blatom (15 do 20 μg/dan). Nadalje je treba upoštevati, da količina joda v jedeh izkazuje znatna regionalna in sezonska nihanja, da priprava jedi neredko prinaša s seboj izgube joda in da lahko premajhen vnos selena zmanjša zadostno pretvorbo tiroksina (T4) v T3.

WHO predlaga vnos 2 μg joda na kg telesne teže na dan [5]. Za izravnavo dlje trajajočega pomanjkanja joda pa je potreben večji vnos, dokler se vsebnost joda v ščitnici ne normalizira. Zaradi trajnega pomanjkanja joda in zaradi faktorjev vpliva smo obdržali doslej priporočen vnos 200 μg joda na dan za odrasle in nismo sledili predlogu WHO 150 μg/dan iz leta 1996. V Švici je po zaslugi že desetletja potekajočega programa jodiranja soli položaj boljši kot na primer v Nemčiji in Avstriji; tam zato veljajo vrednosti WHO.

Preskrbljenost matere z jodom določa preskrbo fetusa z jodom, koncentracijo joda v materinem mleku in s tem tudi preskrbo polno dojenega dojenčka [6]. V nosečnosti so potrebe po jodu dodatno povečane zaradi povečane ledvične prekrvavitve in s tem povezanega povečanega izločanja joda s sečem. Nosečnice naj bi zato še posebej pazile na zadosten vnos joda; dosežen je šele pri dnevnem uživanju 230 μg (v Nemčiji in Avstriji) oz. 200 μg (v Švici). Med dojenjem je treba nadomestiti z mlekom izločeno količino joda. Za ženske priporočen vnos joda se zato za doječe matere zviša na 260 μg/dan oz. 200 μg/dan. Začetne mlečne formule za dojenčke nudijo zadostno vsebnost joda, ker jim dodajajo natrijev in kalijev jodid. Na območjih s kritično preskrbo z jodom prihaja ravno v nosečnosti in v času dojenja ter tudi pri novorojenčkih in v puberteti pogosteje do manifestacije golše [2, 7].

Vsebnost joda v živilih

Vsebnost joda v živilih rastlinskega in živalskega izvora je v precejšnji meri odvisna od vsebnosti joda v zemlji in od preskrbljenosti kmetijskih domačih živali z jodom. Tako lahko pride do zelo velikih nihanj v vsebnosti. Veliko joda je praviloma v morskih ribah in drugih morskih proizvodih. Mleko in jajca pri ustreznem hranjenju živali prav tako vsebujejo precej joda. Pri kuhanju se del joda izgubi. To velja tudi za jodirano kuhinjsko sol. Po Pravilniku o jodiranju jedilne soli (Uradni list RS, št. 47/2018) mora biti sol, ki uporablja za prehrano ljudi in proizvodnjo živil, obvezno jodirana. Glede na določbe tega pravilnika mora jedilna sol biti jodirana s 25 mg kalijevega jodida na 1 kg soli, tako da v 1 kg soli ni manj kot 20 mg in ne več kot 30 mg kalijevega jodida, ali z 32 mg kalijevega jodata na 1 kg soli, tako da v 1 kg soli ni manj kot 26 mg in ne več kot 39 mg kalijevega jodata. Nerafinirane morske soli, ki niso jodirane, vsebujejo nezadostne količine joda. Pri enostranski vegetarijanski prehrani, pri alergiji na beljakovine kravjega mleka ali intoleranci na laktozo, pri alergiji na ribe in zlasti tudi pri prehrani z malo soli je treba po posvetu z zdravnikom razmisliti o dodatnem zauživanju joda v obliki tablet [8, 9, 10].

Slovenija je ena od držav, v kateri je pomanjkanje joda v vodi in hrani povezano s povečanjem pojava golšavosti v nekaterih geografskih predelih. Eden od prvih uvedenih sistemskih prehranskih ukrepov države je bil leta 1953 uveljavljeni ukrep obveznega jodiranja soli z 10 mg kalijevega jodida na kg soli. Kljub uvedenemu ukrepu obveznega jodiranja soli je bil na osnovi teh in še nekaterih podatkov podan zaključek, da je vnos joda pri nas pod fiziološkimi mejami in da je Slovenija razvrščena v endemsko področje I. stopnje. Zato je bil v letu 1999 spremenjen predpis v delu, ki je povečal obveznost jodiranja soli, ki se uporablja v proizvodnji živil ali za pripravo jedi, iz 10 mg na 20-30 mg kalijevega jodida na kg soli (Ur. list RS, 6/99). Od leta 1999 se je epidemiološka situacija postopno izboljšala. Po podatkih iz leta 2005 je Slovenija z ukrepom obveznega jodiranja soli uspela eradicirati golšavost v skladu z mednarodnimi merili, saj je prenizek vnos joda blage stopnje ugotovljen le še pri 20 % mladostnikov [11]

Z uporabo jodirane soli, če upoštevamo podatke o povprečni porabi soli v Sloveniji (12-13g/dan) in ne upoštevamo zmanjšanja vsebnosti zaradi priprave živil, znaša povprečni dnevni vnos 240 µg joda. Na ta način že pokrijemo dnevne potrebe po jodu, tudi če zanemarimo naravno vsebnost joda v živilih, ki pa je glede na naše geografsko okolje relativno nizka [12].

Glede na cilje Resolucije o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015 – 2025 (Ur.l. RS, št. 58/2015) Slovenija sledi ciljem zmanjševanja uživanja pretiranih količin soli. Glede na WHO priporočila o dnevnem vnosu soli za odrasle 5 g na dan se že izvajajo aktivnosti za postopno zmanjšano uživanje soli in zmanjšano uporabo soli v določenih prehranskih izdelkih. Zato pričakujemo, da se bo tudi vnos joda ob postopnem zmanjševanju vnosa soli, v prihodnosti postopno zniževal. Temu znižanju bo potrebno skrbno slediti in sprejeti morebitne dodatne ukrepe jodiranja ter predvsem dosledno izvajati obstoječe predpise na tem področju.


Literatura

 [1] Anke. M., Glei, M., Groppel, B., Rother, C., Gonzales, D.: Mengen-, Spuren- und Ultraspuren­elemente in der Nahrungskette. Nova Acta Leopoldina NF 79, Nr. 309 (1998). 157-190.

[2] Gutekunst, R., Smolarek, H. Wächter, W., Scriba, P. C.: Strumaepidemiologie IV Schild­drüsenvolumina bei deutschen und schwedischen Schulkindern. Dtsch. Med. Wochenschr.110(1985), 50-54

[3] Pickardt. R. C., Köbberling, J. (eds.): Struma. Springer, Berlin-Heidelberg-New York (1990)

[4] Manz, F. et al.: Jod-Monitoring 1996, Schriftenreihe des Bundesministeriums für Gesundheit; Band 110, Nomos-Verlagsgesellschaft. Baden-Baden (1998)

[5] WHO/UNICEF/ICCIDO: Recommended Iodine levels In Salt and Guidelines for MonitoringtheirAdequacyandeffectivenessWHO/NUT/96.13 (1996)

[6] Souci, S. W., Fachmann, W., Kraut. H.: Die Zusammensetzung der Lebensmittel. Nährwert-Tabellen. 6. Auflage, medpharm, Scientific Publishers, Stuttgart (2000)

[7] Manz, F.: Jodmangel – Jodbedarf – Jodmangelprophylaxe – Jodexzeß bei Kindern, Der Kinderarzt 26 (1995), 1594-1598

[8] Großklaus, R., Somogyi, A.: Notwendigkeit der Jodsalzpropnylaxe, bga-Schriften, MMV Medizin-Verlag, München (1994)

[9] Großklaus, R.: Ernahrungsrisiko durch Jodmangel und Strategien der Beseitigung. In: Somogyi, D.; Großklaus, D. (eds.): Gesundheit und Umwelt 92. bga-Schriften 7/92

[10] Hötzel, D., Scriba. P. C., Meinhart, E.: Deckung des Jodbedarfs, In: Spurenelemente und Ernährung, Wolfram, G., Kirchgeßner, M. (eds.), Wissenschaftliche Verlagsgesellschaft, Stuttgart (1990), 83-99

[11] Štimec M, Širca-Čampa A, Kotnik P, Zupančič M, Smole K, Fidler Mis N, Battelino T, Kržišnik C (2005). Vnos joda in endemske golšavosti pri slovenskih adolescentih. Zbornik predavanj. 1. slovenski kongres klinične prehrane z mednarodno udeležbo, Maribor, 11. in 12. november 2005. Ljubljana: Slovensko združenje za klinično prehrano.

[12] Hlastan Ribič, C., Zakotnik Maučec, J., Vertnik, L., Vergnuti, M., Cappuccio, F. P. 2010a. Salt intake of the Slovene population assessed by 24 h urinary sodium excretion. Public Health Nutr; 3: 1–7.